Kar zlahka se osebe prepričajo, da tega živila ne smejo zaužiti, ker so alergične ali intolerantne, ne da bi dejansko to preiskale. Ali pa trošijo nemalo denarja v nestandardizirane diagnostične laboratorijske preiskave, kjer rezultati povedo, katera živila lahko zaužijejo več, manj ali pa sploh ne, in se teh omejitev nesmiselno držijo, kar zagotovo pogojuje njihovo življenje. Dezinformacija je na tem nivoju izrazito ukoreninjena, zato vam bom razložila, kaj sta intoleranca in alergija ter katere so verodostojne diagnostične preiskave, ki nam lahko prisotnost le teh potrdijo.

Prehranske intolerance

Začnimo z intoleranco. Prebava živil poteka na račun dela, ki ga opravijo encimi. Encime si lahko predstavljamo kot neke škarje, ki velike makromolekule razcepijo na manjše in še manjše dele. Poskusite na primer pustiti kos sredice kruha v ustih. Po nekaj minutah boste začutili sladek okus. To je rezultat encima amilaze, ki je odgovor za razgradnjo škroba v sladkorje. Amilaza je prisotna v slini in zato njen učinek zaznamo že v ustni votlini. Za vsako snov, ki jo prebavljamo, imamo točno določene encime. V primeru pa, da določenega encima naše telo ni sposobno sintetizirati in posledično ni prisoten v prebavnih procesih, takrat govorimo o intoleranci.

Laktoza

Tipična in najbolj razširjena je intoleranca na laktozo, pri kateri ni prisotnega encima laktaze, ki je odgovoren za razgraditev laktoze na enostavne sladkorje. Posledično laktoza nemoteno potuje po črevesju, kjer zaradi kemijskih značilnosti molekule, povzroča neprijetne posledice (napihnjenost, drisko, slabost). Intoleranca na laktozo je najbolj razširjena in ni nujno, da je prisotna celo življenje. Tipično jo razvijemo s starostjo, ko naše telo enostavno ne sintetizira več laktaze. Do tega pride pri 50-60 % populacije. Najbolj uporabljena neinvazivna in verodostojna diagnostična metoda za ugotavljanje intolerance na laktozo je t. i. breath test oz. dihalni test.

Fruktoza

Drugi encim, ki ga sicer manjši odstotek oseb pogreša, je tisti, ki je odgovoren za prebavo fruktoze. Tudi v tem primeru fruktoza potuje nemoteno po črevesju in povzroča črevesne težave. Diagnostična metoda je spet dihalni test, tokrat usmerjen v preiskavi pomanjkanja tega encima.

Ostale

Literatura navaja intolerance še na ostale snovi, kot so na primer sulfiti in aditivi v živilih, za preiskavo le teh pa nimamo standardiziranih diagnostičnih preiskav.

Alergije

Če je za intolerance značilno, da ene snovi nismo sposobni prebaviti zaradi pomanjkanja encima, ki naj bi bil odgovoren za to, pri alergijah je zadeva popolnoma drugačna in zna biti tudi življenjsko nevarna. Alergija je preobčutljivost organizma na določeno snov, imenovano alergen. Alergeni povzročajo pretirane reakcije imunskega sistema, ki prepozna alergen kot zelo nevarno snov in brani organizem tako, da izloči IgE protitelesa. Slednja pridejo v stik z drugimi imunskimi celicami in sproščajo se novonastale snovi, tipičen je histamin, ki so direktni povzročitelji alergijskih reakcij. Te so kihanje, otečene oči, astma, koprivnica oz. urtikarija, srbenje, slabost, trebušni krči, driska, v hujših primerih anafilaktični šok. Najpogostejši alergeni so okoljski, manj pogoste pa so prehranske alergije in sicer na mleko in mlečne izdelke, jajca (predvsem beljak), arašide in oreščke, sojo, žito, rakce, mehkužce in ribe.

Prehranske alergije – kako ugotovimo?

Ugotoviti preobčutljivost na prehranske alergene lahko poteka na različne načine. Standardizirane metode vključujejo t. i. Prick test, krvne izvide ter oralni provokacijski test. Prick test se opravi na koži, ki pride v stik s posameznimi alergeni. Pri tem se opazuje, kateri od teh rdečijo. Krvni izvidi omogočajo meritev prisotnosti IgE protiteles v obtoku. Še najbolj točna metoda ob komaj naštetima pa je oralni provokacijki test. Kot že samo ime pove, oseba zaužije živilo, za katero se sumi alergijo in se opaža morebitne reakcije.

Druge metode, s katerimi preiskujemo prehranske alergije, so izključitvene diete. Iz prehrane se izključi živila, za katere se sumi, da povzročajo alergijsko reakcijo. Po določenem obdobju se posamezna živila ponovno vključi v prehransko izbiro in se opazuje, ali se pojavijo tipični simptomi. Na tak način se ugotovi, katero živilo je odgovorno za alergijsko reakcijo. Nestandardizirane metode za diagnozo prehranskih alergij so genetski testi, ki, poleg tega da so dragi, vam niti ne nudijo verodostojnih informacij.

V večini primerov povzroča alergijska reakcija na alergene prisotne v živilih mile simptome in je ugotavljanje le teh prava misija. Seveda obstajajo tudi hude reakcije na alergene v živilih, zaradi tega, je seznam alergenov obvezen dokument, ki ga vsi prodajalci v živilskem sektorju morajo imeti.